O(d)piši korono: Alja Furlan

Hvaležnost telesa je bila pozabljena molitev.
Um je obupano iskal ponižne pobožne besede,
se obsedeno zahvaljeval za vse,
kar mu ni pomenilo nič,
prosil in moledoval, preklinjal in zahteval,
vsako jutro, vsak večer, pogosto tudi vmes.

Ugodje telesa je bila pozabljena govorica.
Um je izumljal položaje in se krivil,
ker ne zna narediti stoje na glavi
ali kakšne uporabne jogijske asane
vsako jutro, vsak večer, včasih tudi vmes.

Lahkotnost telesa je bila pozabljen občutek.
Um je izbral lahko hrano, skoraj breztežno.
Peresno maslo, nič sladkorja, bele moke.
Na vrtu je štrlelo par stebel izmučenega pora,
ki bi ga grizel vsako jutro, vsak večer,
najraje tudi vmes.

Celovitost telesa je bila pozabljeno razkošje.
Um ni podvomil, da je v paketu od glave do peta
res vse po seznamu. Vse na svojem mestu.
Kot otroci abecedo je drdral, kaj ga sestavlja,
potlej pa iskal te dele vsako jutro, vsak večer
in jasno – tudi večkrat vmes.

Hvala ti
za ugodje
lahkotne
celovitosti,
čas čuden, nenavaden.

Telo 2020