O(d)piši korono: Dušan Jelinčič - Moj koronavirus ali čas čiste svobode

Pa se ne pretvarjam. Imam svoj sveti mir, ki ga sicer drugače ne bi imel, ko pa v času vseh možnosti vedno obstajajo tisti, ki te v imenu nekih višjih idealov, morale, naroda ali vesoljstva redno nekaj prosijo, si nekaj želijo in, če so bolj neotesani, tudi zahtevajo.

Moj sveti mir mi predstavlja zlato. V njem razmišljam, pišem, berem in torej delam tisto, za kar bi v 'normalnih' časih plačal iz svojega žepa.

Pa čeprav sem sam in izoliran. A kot je napisal Ernest Hemingway v posvetilu svojega morda najboljšega romana Komu zvoni, človek ni otok, in ko zvoni, zvoni tudi tebi in obenem vsem drugim. Ali drugače povedano, človek mora znati biti sam, če hoče znati živeti v skupnosti. Ker ko si sam, so ti misli izostrene in brez sogovornikov ti poromajo v svetove, ki so samo tvoji. In vsi potrebujemo svoje nočne more in predvsem sanje, če hočemo načrtovati nekaj stvarnega. Dovolj je, da jih ne postavimo tako visoko, da jih ne moremo doseči, sicer so že utvare, ki te postopoma spremenijo v karikaturo. In načrtov je veliko, nekaj jih že čaka na uresničitev na eni od mojih delovnih miz, na tisti, ki gleda na Trst in na zelene griče okrog njega.

Danes sije šibko sonce, a je dovolj, da grem na balkon in se zasanjam v rodno mesto, ki ga imam kot na dlani. Predstavlja mi vir navdiha, spominov, veselja in otožnosti.

A da ne boste mislili, da sem egoist in ne vidim obupa okrog sebe, ki ga prinaša ta čas, ko so primorani mirovati tisti, ki če preveč mirujejo, ne bodo jutri imeli obroka na mizi. Bivam v neposrednem stiku s tistimi, ki živijo od privatnega dela, tistimi, ki imajo drobno podjetje, trgovino, obrat ali le urad in videvam njihove oči, torej tisto edino, kar je ostalo odkrito, ko jih srečaš na dvorišču, ko greš po pošto ali ko odnašaš smeti. Pa tudi slišim jih skozi tanke zidove hiš, ki me obdajajo – gre za obup, ki ga prej ni bilo.

In razumem ta obup. Tudi jaz sem se znašel na cesti v zrelih letih in brez pravih perspektiv, ko so me odpustili s Primorskega dnevnika, ker so v času krize, sicer drugačne, morali nekoga spraviti čez prag. A ne vedo, kakšno uslugo so mi naredili, a to je že druga zgodba, ki ima opraviti z drugimi virusi.

PS1: še to: jem zelo malo in sem zelo shujšal, ker če hočem delati dobro, moram tudi malo jesti. Že Cankar je nekje zapisal, da mu je na Dunaju lakota tako razbistrila možgane, da je v enem letu napisal vrsto povesti in na desetine črtic ter da ni nikdar s tako lahkoto delal, kot ob kronično praznem želodcu. No, do tega nikakor nisem prišel in ta trditev je že na robu bogokletja. Oprosti, Ivan.

PS2: sem bil dovolj izzivalen ali le optimističen v stilu: vse bo še dobro? 

PS3: Pa še končni nauk: iz slabega moraš v najhujših časih (in ti še niso – resnično hudi časi so drugi, saj ne odhajamo umirat na fronto!) izvleči najboljše, sicer si poraženec. In meja med zmago in porazom ni bila nikoli tako tanka kot danes ...

Dušan Jelinčič je pri Založništvu tržaškega tiska izdal uspešnico Tržaške prikazni.