O(d)piši korono: Ljuba Južnič - Popoln kozmičen načrt vrnitve domov
V vrtu, pod našo grmasto Parotio sediva s prijateljico Varuhinjo prostora. Ona ob zeliščnem čaju iz malinovih vršičkov, jaz guštiram s kavo. Je še sveže spomladansko jutro, obsijano s soncem. Neobičajno za našo dolino ob Kolpi.
Zadnji mesec in pol je vse zelo neobičajno, pomislim, toliko stvari se je ustavilo! Dela na 'velikanovi hiši' stojijo, potem ko so, na presenečenje vseh nas, celo zimo potekala z neverjetno lahkoto. Zdaj, na spomlad, pred Veliko nočjo, ko običajno dela tečejo še intenzivnejše, da bo praznovanje novega rojstva v letu bolj veličastno, je pa obratno: dela na/v hišah stojijo. Vrt, okolica, drevesa so nas potegnila v svoje potrebe, v dolgo odlašane akcije. Zgodili so se tektonski premiki. Pravim: vrt je že urejen, zelenjava zasejana, rožice oplete, obrezane, vse dehti v cvetju življenja, me kliče k radosti in veselju življenja. Druga leta se je v tem času obrezovalo drevesa, pomlajevalo stare jablane, zdaj pa so vse v cvetju, kot neveste v belem. Nežne in blažene. Takšno spokojno veselje narave z glasnim ptičjim petjem in neprekinjenim žvrgolenjem že dolgo ni bilo postreženo. Spet je cela družina doma, z ritmi skupnega kosila ter goltljaji jutranje 'razkuževalne doze' domače rakijice, kot naš praznično nedeljski ritual, je postal vsakodnevna aktivnost, se zdi kot bi gledala film na televiziji.
Le kje in kaj so vsi ti vzroki za take spremembe z dobrohotnimi darili?, mi rojijo vprašanja po glavi. Vdihnem bolj globok, zavesten vdih, da pridem bolj v stik sama s sabo, z mojo celostno bitjo in dušo, mojstrico čarobnosti v vsakdanu, kadar si dovolim in ne bezljam kot kokoš brez glave za vsemi 'nujno' potrebnimi opravili. Diham. Srkam kavo. Strmim v mlad, fluorescentno zelen list grma, ko zaslišim glasno srkanje. Varuhinja je pritegnila mojo pozornost. V rokah drži ta mlad zelen list, nežno in skrbno s prsti usmerja tekočino, ki prikaplja iz globine lista. Srka kristalno čisto tekočino, ob tem pa razlaga:
»… prve kapljice novega življenja, ki še nosijo spomin na notranji dom znotraj brsta so najslajše. So kot otrokove prve solze ob rojstvu, čistilne, znane, domače, njegove. So prvo čutenje sebe v trenutku prehoda v fizično realnost. Tako se vsako pomlad zgodi bitjem rastlin. Iz procesov ponotranjanja s svojo prasliko v semenu ali varno v domačem deblu se preko zime zgodi transformacija, mineralizacija in še mnogo posebnih procesov. Doma, na varnem, v globoki povezavi s svojim arhetipom, duhovno in zemeljsko družino in hkrati z aktivnim prilagajanjem svojih lastnosti glede na prostorske in vremenske pogoje v naslednjem letu. To se dogaja vsako leto znova in znova. Tudi v semenu ali deblu se informacije kopajo v porodni vodi. Potreben je čas v mirovanju, sam s sabo, vsak ima določeno obdobje za povezavo vseh novih pogojev, ki prihajajo z informacijami iz prostora. Ob primernih pogojih vse pride spet ven, vzbrsti ali vzkali v novo življenje. Ob tem prinese zdravilno energijo iz globine resničnosti življenja. Nekateri ne zmorejo povezave, ne pride niti do vzklitja. Drugi se povežejo malo slabše, temu primerno tudi vzklijejo in rastejo. Dobro vzklijejo, rastejo, cvetijo in nato podarijo še dober plod, ampak samo tiste, ki so se v globini svojega doma dobro pripravile, povezale in preživele same s sabo resničen čas ...«
Na ustnice mi je kapnila nekaj kapljic te opojno čiste rastlinske porodne tekočine, kot bi pila eliksir resničnosti življenja. Ob tem pa mi je Varuhinja vrta še kar razlagala, mi na različne načine skušala povedati, da je ta čas zdaj, čas za človeka in njegovo prerojenje. Pravzaprav, da je čas za cel planet Zemlja, za njegovo duhovno bitje Gajo kot za vsa njegova bitja, vidna in nevidna, vse civilizacije, od živali, mineralov, mikrobov do vilinske in tudi naše človeške civilizacije.
Popoln kozmični načrt. Kraljestvo virusov je poskrbelo, da smo se vsi vrnili v svoj dom. Ljudje smo se umaknili s cest, iz mestnih centrov, parkov … tudi iz zemljinih planetarnih svetišč, tako so se lahko tudi živali in druga bitja vrnila domov. V beneške kanale so prišli delfini, v Jadransko morje so priplavali nazaj kiti, Himalaja je snela klobuk oblakov. Klobuk dol! Pred univerzalnim, našem načrtu, da se vse zgodi ob pravem času, na pravem mestu.
Ljuba Južnič je pri Založništvo tržaškega tiska izdala knjigo Pod okriljem Kapucinke.