O(d)piši korono: Martin Lissiach
Če se čas ustavi, se lahko boljše opazujemo. Koliko vpliva ima vse, kar delamo, na našo notranjost, na naše razpoloženje, na našo podobo. V predstavi To jabolko zlato Simone Semenič mlada Mia Skrbinac kot mantro ponavlja stavek “In cajt se ustavi, in cajt stoji.” Misli na orgazem.
Mogoče je bil življenjski oklepaj koronevirusa orgazem življenja?
Koliko sta v resnici pretklost in prihodnost povezani v naši sedanjosti od pradavnih orehove potice in pirhov in kruha Marka Sosiča in Predraga Matvejeviča iz Mostarja. Nedaleč od mesta ob Neretvi je rojen tudi Mirko Kovač, ki je izvrstno opisal Dubrovnik in Hercegovino. Spomini na Bosno prihajajo na dan, na prijatelje, na iskrene trenutke na sarajevski terasi stanovanja z rakijo zjutraj. In koliko bolečine, tiste, o kateri pišeta Diana Bosniak Monai in njen ded Puniša Kaležič. Balkan do Grčije, tiste, ki jo vidi Svetlana Slapšak kot zibke demokracije, za katero se bojimo, da jo bomo izgubili, med korono in ob 25. aprilu.
... Grčija, Dubrovnik, Mediteran in Sicilija in spet spomini, hrepenenje in vonj po cvrtih jajčevcih, s paradižnikovo omako in sirom. Vonj in užitek do take mere, da si bom jajčevce sadil na vrtu.
... in želje po begu, po usodnih poteh partizanov današnjega časa, ki gredo mimo Grčije, skoz glad in trpljenje v lepše življenje, kot o tem piše Andraž Rožman. In spet hrepenenje po Balkanu, nostalgija in želja, mogoče po Vojvodini, po Međimurju, kjer spet begunci in cigani oblikujejo literarno pokrajino Kristjana Novaka.
Koronavirus mi ni vzel življenja - mi ga je vrnil, ob neskončnih sprehodih v naravi, kjer je prst rumena in ilovnata, med dehtenjem borov in istrskim narečjem, brščikami in spomini na otroštvo in navdušenjem nad jutrišnjim dnem.
