O(d)piši korono: Patricija Dodič

Pripetil se je svet

S torbo, polno demonov, zarjavelih trobent in kratkih stikov.
V neposeljenem naročju, v katerega brezglavo mečemo čas
in strahove vodikove bombe.
Medtem ko neka žena zdravi otroka, ki je zbledel.
Campus mentis postaja kompost.
Stoned Age, bi opozoril Anders Henrikson ob 14.26.
Preveč vode ali zemlje ali zraka je v znamenjih, da bi se razumeli.
Poplav, požarov, potresov in mej znotraj žil, med stegni, za ušesi, v dlaneh.
Ljubezen brodi naokoli, zaprta v velikih lesenih zabojih francoskega vina
in ne ve, da jo lahko odpre samo in le uporno srce.
Dogaja se reciklaža pijavk, dogajajo se modrokrvni ugrizi,
iluzije pomembnosti z rokami v žepih.
Pripetil se je svet.
V njem je ljubezen le začasni udar dopamina, eksitocina,
noradrenalina, prolaktina.
V njem je skoraj vse ženskega spola.
Radost, vzhičenost, nežnost in to.

Rada objemaš drevesa

Gre za nujnosti, ki niso dih, smrt in vseeno so.
Rada se vračaš v dlani brez razpok, skozi katere se rojevajo stoletja.
Rada lomiš besede na ustih, medtem ko se v srcu nastanjaš
kot vešča v pozabljenem muzeju.
Rada imaš abstraktne samostalnike, kot so seks,
premična ukročenost in francoski camembert.
Rada imaš enolončnice in polinezijske mahuje,
ki jih nosijo visoke pete in so podobni vetru za temenom.
Rada imaš odtise obstajanja na koži ogledala,
v katerih so ramena oblečena v štrclje kril.
Rada odevaš mrmranja v tančice kitajskih senc in veš,
da je točka g v ušesu in nikjer drugje.
Rada imaš, da te po temi vodi slepec,
ki žveči stavke in jih pošilja v smeri kopit in
obljudene samote, v katero mečeš zložljivi nož,
da bi se razmazala po rjuhah tistega, ki pritrkuje.

Patricija Dodič je pri Založništvu tržaškega tiska objavila svojo četrto pesniško zbirko Ljubimje (zbirka doslej odmomljanih pesmi).