O(d)piši korono: Vojko Slavec - Ja, prav zares, pandemija!

Lepo, da nam kar nekaj književnikov in novinarjev svetuje celo vrsto naslovov knjig, ki nam lahko v teh nemirnih časih pomagajo črpati duševno moč, da prelisičimo strah, ki trka na vrata. Torej, berimo knjige! Kako lepo se sliši, potem ko se je večina ljudi od njih oddaljila in podlegla varljivemu totemu socialnih omrežij.

Tudi sam sem se odločil kljubovati temu svetovnemu zajedalcu, o katerem niti ne vemo več točno od kod se je pobral, s knjigo v roki, saj drugega ne morem.

Stalno smo v stiski ko si vtikamo termometer pod pazduho in čakamo na rezultat. Do 36,8 stopinj je še v redu, a če se bliža sedemintrideseta se ti že pričnejo tresti noge in samo čakaš, kdaj bo udarilo. Tako smo prestrašeni, a kaj ne bi, potem ko smo ob vseh urah dan za dnem od konca decembra poslušali Botterijevo s Kitajske s strašnimi vestmi o okuženih in mrtvih. Zato nam je zastal dih, ko je 21. februarja kot strela z jasnega udarila vest o prvih okužbah v Lombardiji. A, prav zares? Prav pri nas? Povejmo si po pravici, da so se nam zamajala tla pod nogami, nekako tako kot po Černobilu, ki še danes plaši v spominu. Od jutra do pozne noči statistična poročila o mrtvih, vedno bolj pošastna in že prvi rezi svoboščin. Bodite doma! Lepo se sliši, a kaj ko je toliko za postoriti, na vrtu, pri trtah in oljkah. Prevladal je ukaz, nihče iz hiše! Kaj storiti? Psihologi na vseh televizijskih oddajah svarijo pred novonastalo in težko združljivo omejitvijo svoboščin in naših navad. Pravijo, da se bodo na novo oblikovali družinski odnosi. Ali bo več nasilja v hišah ali več rojstev, to je sedaj vprašanje.

Tako torej. Prav kronološko vam bom posredoval naslove prebranih knjig. Čisto po naključju sem tisti usodni februarski dan vzel v roke knjigo, ki mi jo je posodil prijatelj Peter La peste e i lazzaretti di Trieste. Pisec je priznani tržaški kardiolog Dino Cafagna. Knjiga je izšla konec novembra in mislim, da ni avtorja, ki se mu je bolj posrečilo izdati knjigo o strašnih posledicah kuge skozi stoletja po Evropi, prav pred izbruhom sedanje morije. Po eni strani sem prebiral o strašnih mukah, ki so zdesetkale nekdanje prebivalce, po drugi pa poslušal kaj se neznosnega dogaja tam pri reki Pad. Kaj vsega zveš iz knjige, kako so v lazaretih v popolni karanteni, na čudne načine, skušali zdraviti okužene ljudi in živali, kako so razkuževali blago in kako so celo poštnim pošiljkam vračali imuniteto. Strah in grozo, ki so ju nekoč občutili prebivalci je popolnoma ista kot danes, saj je takratna medicina tavala v temi kot današnja znanost v iskanju odrešilnega cepiva. V drugem delu knjige pa je zanimiv prikaz nastanka in razvoja treh lazaretov skozi skoraj dvesto let tržaške proste luke. Zadnji lazaret stoji še danes pri Tankem rtiču v Miljah in prav tega so ponovno usposobili, če bi bila sila in potreba.

Ker smo bili še v februarju, v času kulturnega praznika, sem poiskal na policah knjigo, s katero bi počastil našega poeta. Dobil sem ta pravo, Andreja Rozmana – Roze, Passion de Pressheren s številnimi ilustracijami Cirila Horjaka. Eh, kako so takratni sodobniki »tacali« ubogega Franceta. Škoda, ker knjižico prebereš v enem samem mahu.

V mesecu poezije sem se lotil Aceta Mermolje in njegovega Čivka duše. Ko se poglobiš v besedilo se znajdeš v nekem drugem okolju. Na kronanega zajedalca popolnoma pozabiš, v ospredje silijo ljudje. Zadostuje, da nas ogrozi neka neznana, nevidna stvarca iz biološkega sveta, pa že izgine vse ostalo kar nas obkroža. Ste še kaj, v tem času, slišali ali brali o vojni v Libiji in v Siriji? O neznosnih bivanjskih pogojih beguncev na grških otokih ali o izkrcanju pribežnikov na jugu Italije? Da ne omenim Severne Koreje in njenega Kima. Vse je utihnilo, na vse s(m)o pozabili.

Ta rdeče-modri zajedalec z neštetimi priseski je zamoril tudi športno dogajanje. Da ne bo več nogometa? Nujno je bilo poiskati protiutež. Kar sama se je ponudila knjiga: Sergio Tavčar in Marco Ballestracci Lo sport e il confine del mondo. Razpad Avstro – Ogrske, Trst, Jugoslavija, zgodovina tudi skozi imena športnikov in uspehe ekip, da se razume iz kakšnega kvasa je vstalo žlahtno testo. Ko prebiraš imena kot so Soškič, Šekularac, Savičevič ali Danev, Cosič, Kičanovič ali Dejan Petrovič se zasanjaš v čase, ko smo jih oboževali. Podoživljaš gole in koše, ki so nas navduševali za »Zlato naše« v ljubljanskem Tivoliju. Tako pozabiš na vse, tudi na tega podlega spačka, ki nas ogroža. Mala knjižica namenjena vsem športnikom, predvsem pa italijanskim znancem in prijateljem, iz nje bodo zvedeli o nas več kot si mislite. Podarite jim jo!

Do tretjega aprila bo vse zaprto, tudi šole! Kaj vse smo nekoč brali v šoli? Spomnil sem se, da nas je lani na osrednji Prešernovi proslavi v Ljubljani glavni govornik primerjal z Butalci. Sedaj je pravšnji čas, sem pomislil, poglobiti se v humoristične in satirične črtice Frana Milčinskega. Neumnost takratnih nastopajočih ni prav nič drugačna od nekaterih sodobnikov. Tako so mi Cefizelj, policaj in župan, pa sosedje Tepančani kratili čas nekaj večerov, da sem kar blago zaspal ne meneč se na spako, ki jo tako lepo in vedno lepše okinčano postavljajo na vse novinarske pulte in zgleda kot šop cvetja, kot velik razsvetljeni božični balon. Še otroci so jo vzljubili in ne bo daleč čas ko se bodo z njo razposajeno igrali.

Logična povezava z Butalci je bila naslednja izbira. Milan Lipovec, rojen v Trstu leta 1912, izšolan tiskar (bil je zaposlen na Primorskem dnevniku) in pisatelj, premalo poznan in cenjen. Napisal je dva leposlovna spomenika: v knjigi Ljudje ob cesti, je postavil v ospredje domačine Brkinov in v Čubejski prigodise je poklonil Hrastoveljskim freskam in Kastavskemu umetniku Johanu. Knjigo, ki sem si jo privoščil nosi naslov Slovenci pod jelševo brezo. To ni običajna knjiga, sestoji iz več kratkih flešov, kot bi temu rekli danes, izostrenega opazovalca in poznavalca zgodovine, ki našo preteklost prepleta s sedanjostjo. O zgodovinskih obdobjih od kralja Sama preko Karla Velikega, Celjskih grofov, Napoleona, Franca Jožefa do Stalinovih mustačevskuša avtor na hudomušen način prikazati kako bi se Slovencem zgodovina drugače pisala »če bi takrat...«. Obregne se med drugimi nad Pavlom Djakonom, Črtomirom, cerkveno oblastjo, zdravniki in seveda časnikarji. Predvsem pa nas vse skupaj krepko potegne za uho zaradi tistega sladkega pozdrava ciao, ki ni nič drugega kot stara benečanska oblika sc'ia(v)o(kot vsakdanji pozdrav schiavo vostro), tako da si sami sebi pljuvamo v obraz sramotilni laški ščavo. Dajmo no vendar nehati s tem nič kaj primernim pozdravom. Resnično, vredno se je zamisliti ob tem in podobnih Lipovčevih razmišljanjih.

Tretji april je že mimo, a smo še vedno tam. Vsaj knjigarno so nam odprli. Pravijo, da se bomo morali dolgo varovati pred tem nasilnim sesalcem, ki pri nas in po svetu ni še sit človeških pljuč. Da vsaj mirno spim, sem položil na nočno omarico Kmecljevo S prijatelji pod macesniin se zabavam z njegovim prijateljem Kocino, novimi čevlji, samoto in podobnimi rečmi.

Če bo čas do tretjega maja dovoljeval, bi rad še enkrat do konca prebral preroško knjigo Maura Corone La fine del mondo storto, ki je izšla leta 2010. Prav danes, ko je cena petroleja padla pod ničlo in zaradi tega ga ne bodo več črpali, ne bo več niti plina, bencina in elektrike, bomo na pragu prave svetovne panike. Kaj šele ta ubogi Koronavirus. Ljudje si ne bodo znali pomagati, ker so izgubili stik z naravo in ročnim delom, ter odšli raje v mestne čebelnjake. Corona piše: »I primi decessi avvengono negli ospedali. Per primi muoiono i malati che hanno bisogno di fiato artificiale per vivere. (…) Negli ospizi, i vecchi hanno resistito poco. Sono crepati di freddo e stenti. (…) E cosi i vecchi muoiono piegando la testa piano, come fiori senz'acqua.« Se vam ne zdi, da je to sporočilo za danes? Tudi za našo generacijo? Prav je, da se začnemo, vsaj umsko, pripravljati na težke čase, ki bodo prej ko slej potrkali na vrata.

Še bo špas ob branju knjig, če nam bo to dopustil ta prekleti Koronavirus.

Vojko Slavec

P.S. Na koncu še hvaležna in spoštljiva misel.

Berem, da je odšel literarni zgodovinar in pisatelj, akademik dr. France Bernik. Koliko spominov nanj imava s Silvano še iz časov bivše Tržaške knjigarne. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil naš stalni gost. Vsakič, ko je prišel v Trst, se je oglasil in veseli smo bili njegovega obiska. Radi smo ga poslušali zaradi njegovega elegantnega nastopa in izbranega govora. Presenečen je bil nad našimi knjigotrškimi uspehi in je o le-te večkrat poročal na primernih položajih. Med drugimi je uredil in napisal opombe za triindvajseto knjigo Cankarjevih zbranih del (DZS 1975). Za novo leto 1976 jo je podpisano daroval Silvani. V njej sem sedaj iztaknil tri orumenele strani z naslovom »Kratka informacija o slovenskem založništvu«, ki jih je predstavil leta 1975 na posvetu Gospodarske zbornice Slovenije. Med drugim je takrat zapisal: »Kakor pa knjiga združuje vse Slovence, tudi zamejske, v enotni kulturni prostor, tako prevzema nase poleg narodne obrambe še splošno človeško nalogo, to, da humanizira odnose med ljudmi in narodi, da plemeniti in dviga človeka v človeku«.

Ostal bo nama v lepem spominu.

Trst, 29. aprila 2020

Vojko Slavec je pri Založništvu tržaškega tiska izdal knjigi Répǝlce in Od Glinščice do Triglava.