Boginja z zamudo
Slovensko-italijansko zbirko lirik Maje Gal Štromar bogati zvočna knjiga – plošča, na kateri boste lahko prisluhnili izboru poezij, ki sta jih s svojo glasbo in petjem oplemenitila Tinkara Kovač, z interpretacijo pa sama avtorica.
Maja Gal Štromar je vsestranska umetnica: poznamo jo kot dramsko igralko, gledališko pedagoginjo in profesorico retorike. Ob tem je še prevajalka in plodna avtorica tako proze kot poezije, ki je v delu Boginja z zamudo – Dea in ritardo svojo ljubezen do interpretacije in pisanja združila z glasbo. Slovensko-italijansko zbirko lirik (za prevod je poskrbela pesnica Liliana Visintin) bogati namreč zvočna knjiga – plošča, na kateri boste lahko prisluhnili izboru poezij, ki sta jih s svojo glasbo in petjem oplemenitila Tinkara Kovač, z interpretacijo pa sama avtorica.
V spremni besedi je Ines Cergol zapisala, da »je Boginja z zamudo pesništvo, v katerem Maja Gal Štromar ob hrepenenjih sedanjosti lovi otroštvo – podobe iz otroštva, očetov in materin lik – da bi našla pozabljeno, da bi našla glas in se skozi prepoznano integrirala v celoto, pre-interpretirala, osmislila nerazumljivo, se prepustila čudežu življenja.« Takšna intimna lirika zagotovo zahteva zbranost in razmislek, zaradi česar se priložen CD ponuja kot odličen pripomoček za umik iz vsakdanjega hitenja in zamujanja ter poglobljeno branje, s knjigo v roki ali tudi brez nje.
Nekaj misli ob izidu knjige:
Maja Gal Štromar: »Glede na to, da je nastajanje pesniške zbirke Boginja z zamudo – Dea in ritardo resnično plulo po nenavadnih meandrih, ki so skregani z vsako logiko, kot se seveda za poezijo spodobi, se je vendarle zgodila. Brez zamude, kajti domena poezije mora ostati brezčasna. Želim si, da bi se ob novorojeni zbirki in zvočni knjigi, ki jo spremlja, čimmanj govorilo in intelektualiziralo. Poezija in glasba morata odpirati ono onostran, kjer se prepuščamo intimnemu doživljanju. Knjiga ima po mojem mnenju, in naj se ne sliši nečimrno ali megalomansko, orakeljsko sposobnost: vsakega, ki se dotakne, pokliče k sodelovanju, na tak ali drugačen način, popelje do posebnih spoznanj. Tako kot je, hotela ali ne, tudi mene...«
Tinkara Kovač: »Nedavno tega sem nekje prebrala misel Jasona Epsteina: Sumerske glinaste tablice še vedno lahko preberemo, dolgoročnega preživetja digitalnih nosilcev pa ne moremo imeti za samoumevnega. To pomeni, da smo sedaj na neki vmesni postaji, ki kliče po nadzorovanih spremembah in zavedanjem, da ljudje rabimo nove medije in nove oblike, v katere bomo ujeli svoje besedilne svetove.
Med branjem poezije Maje Gal Štromar Boginja z zamudo in sprehajanjem med vrsticami, se mi je zazdelo, da v ozadju slišim pokrajino zvoka, na katero bi se lahko njene besede usedle kot ptice. In ko me je povabila, da skupaj ustvariva zvočno knjigo, sem torej takoj z veseljem do novega izziva, sodelovanje takoj sprejela.
Glasbeni del, ki je večinoma nevsiljiva orkestrska instrumentalna spremljava v ozadju Majinemu branju, občasno prevzameta moj vokal in flavta v izsekih določenih delov besedila, ki postanejo v tej izkušnji kot nekakšni refreni, ki še dodatno podkrepijo in poslušalcu približajo Majino poezijo. Zvočne knjige so po mojem mnenju lahko alternativa za drugačno knjižno-pesniško izkušnjo, predvsem pa priložnost, da se združijo poti več ustvarjalcev z različnih področij.
Knjiga je naprodaj v slovenskih knjigarnah, v Tržaškem knjižnem središču in goriški Katoliški knjigarni ter na www.buca.si.
