Nojevo pero

Rojstvo 20. stoletja v znamenju primorskih žena

ISBN: 9788871741505
Strani: 364
Leto: 2012
Cena: 20,00 EUR
Tip vezave: broširana

Knjižni prvenec Lelje Rehar Sancin je zbirka portretov pomembnih Slovenk, ki so na različne načine zaznamovale začetek 20. stoletja na Tržaškem in Goriškem. Nekatere med temi so se v teh krajih le za hip ustavile, ker jih je tja nanesla poklicna ali drugačna pot, a so za vedno pustile globoko sled v družbenih dogajanjih takratnega časa. To so bile amaterske in poklicne igralke, socialne delavke, pisateljice, slikarke in še bi lahko naštevali. Med njimi najdemo Zofko Kvedrovo, Marico Nadlišek Bartol, Elviro Kraljevo, Angelo Rakarjevo, Pavlo Hočevar, Tino Vajtovo …

Knjiga je sad dolgoletnih raziskav (in lastnih spominov) o življenju in delu naših zamejskih prednic. Avtorica je svoje pisanje podkrepila z ohranjenimi viri in pri tem odpravila marsikatero napako. Skozi te portrete se nam odpira tudi življenje v mestih na robu Avstro-Ogrske monarhije tik pred izbruhom prve svetovne vojne in v dolgih letih fašističnega zatiranja, ko je marsikatera izmed njih zapustila rojstni kraj, ter ponovno prebujanje slovenske prisotnosti po drugi svetovni vojni.

Nojevo pero je simbol egipčanske boginje Ma'at, boginje resnice, pravičnosti in reda. Včasih je z njim okrašena glava boginje Izide, popolne ženske in matere, predane in zveste soproge, ki je pomagala tako bogatim kot revnim. Je simbol zmernosti, uravnoteženosti in dostojanstvenega obnašanja. In to so lastnosti pisane pahljače iz nojevih peres, to je žensk, ki so se prebujale skupaj z novim stoletjem, ko je vloga žene prerasla hišne stene in se preselila med delavce, pomoči potrebne, na gledališke odre in v razstavne salone. Pred vami je izjemno natančno dokumentirana zgodba o slovenskih ženah, ki so na tej strani nekdanje meje pustile pomenljive sledi v javnem, kulturnem in umetniškem življenju.

Lelja Rehar Sancin se je rodila 11. maja 1922 v Mariboru, kamor so se najprej oče in potem mama priselili takoj po vojni iz Vipave. Do svojega šestega leta je večinoma preživela v Vipavi pri materinih starših. Leta 1928 je zaradi šolanja prišla v Maribor, kjer je opravila štiri razrede osnovne šole in osem razredov realne gimnazije in leta 1940 maturirala. Še isto leto se je vpisala na romanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani.

Nemško zasedbo je pričakala v Mariboru, že mesec pozneje pa se je vrnila v Ljubljano in se tako izognila izselitvi v Srbijo. Leta 1942 se je v Ljubljani zaposlila, vendar je vzporedno nadaljevala študij in opravila prvi in drugi državni izpit, ko so Nemci univerzo zaprli. Manjkajoči semester je vpisala takoj po vojni in po nostrifikaciji medvojnih izpitov junija 1947 diplomirala iz italijanskega jezika in književnosti.

Po osvoboditvi so jo že julija 1945 premestili iz ljubljanskega Republiškega prehranjevalnega zavoda na Prehranjevalni urad Poverjeništva Pokrajinskega NOO za cono B Slovenskega Primorja, kjer je vodila blagovni odsek in poleg službe poučevala okoli 50 dijakov v pripravljalnem tečaju za gimnazijo, pomagala postaviti na noge prosvetno društvo in prvi dom Toneta Tomšiča za partizanske sirote v Št. Petru (danes Pivki). Zaradi preobremenjenosti se je po živčnem zlomu 1. decembra zaposlila v Postojni na Odseku za ljudsko prosveto pri okrajnem NOO in spomladi opravila sprejemni izpit na takrat ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, ko se ji je 1. maja 1946 posrečilo dobiti razrešitev na Okraju in s tem možnost nadaljevanja študija. Že poleti 1947 je bila poslana z Akademije na počitniško študentsko delo k radijski skupini pri Slovenskem gledališču za Trst in Primorje. Jeseni istega leta se je poročila s tržaškim igralcem in režiserjem Modestom Sancinom in potem še eno leto nadaljevala študij v Ljubljani.

V zakonu se jima je rodilo šest otrok, od katerih so trije živi. Prvo leto je bila v Trstu zaposlena pri Narodni in študijski knjižnici (1948/49), potem pa štiri sezone (1949/50 do 1952/53) kot igralka v Slovenskem gledališču za Trst in Slovensko primorje. Med skoraj 15-letno brezposelnostjo ji je novembra 1964 umrl mož. V tem času je od leta 1954 zelo intenzivno delala kot zunanja sodelavka pri tržaškem radiu. Igrala je, prevajala, dramatizirala, pripravljala etnografske, zgodovinske, literarne in druge oddaje, zadnja leta pa jeziku posvečene tekste. Z leti se jih je nabralo preko 800, v knjižni slovenščini in tudi v narečju, največ v letih, ko so ves program pisali in sestavljali zunanji sodelavci. Medtem je bila leta 1964/65 v Ljubljani vpisana v tretji letnik slavistike.

Šele februarja 1967 je dobila honorarno štiriurno zaposlitev v Arhivu SKGZ (do avgusta 1971), sodelovala pa je tudi pri delu na Odseku za zgodovino in etnografijo, ki je imel sedež v istih prostorih in je po Jelinčičevi smrti počival. Medtem je začela 1. januarja 1971 honorarno poučevati slovenščino pri Italijanski ustanovi za spoznavanje slovenskega jezika in kulture (Ente italiano per la conoscenza della lingua e della cultura slovena), kjer je poučevala (zadnja leta samo občasno) 24 let.

S študijskim letom 1976/77 je dobila honorarno pogodbeno zaposlitev na Višji pozneje Visoki šoli za prevajalce in tolmače pri tržaški univerzi, kjer je postala jeseni 1986 pridruženi (izredni) profesor za prevajanje iz italijanščine v slovenščino in ostala tam do svojega sedemdesetega leta.

Zadnja leta se je posvečala predvsem slovenskemu jeziku v zamejstvu in vplivu večinske italijanščine na pisni jezik. Temu je od 11. aprila 2006 posvečen torkov jezikovni kotiček v Primorskem dnevniku. Iz raziskav o življenju in delu naših zamejskih prednic pa je po daljšem in skrbnem raziskovalnem delu nastal prvi del te knjige. Zapustila nas je novembra 2017, stara 95 let.

Knjiga je naprodaj v slovenskih knjigarnah, v Tržaškem knjižnem središču in goriški Katoliški knjigarni ter na www.buca.si.