Otrok na Morganovi črti
Zgodba o izgubi in iskanju doma
Silvio Pecchiari Pečarič tenkočutno prepleta svoje in materine spomine na medvojno in povojno obdobje, ki je družino tragično zaznamovalo. "Moje gledanje na zgodovinske dogodke in pripoved o mojem življenju imata gotovo manjšo težo od zgodovinskih knjig. A vendar, katerim knjigam naj verjamemo, če se pripovedi v slovenskihin italijanskih knjigah med seboj še vedno tako razlikujejo?"
Tako v svojih spominih zapiše Silvio Pecchiari Pečarič, ki se je rodil 1940 na Škofijah. "Svojo zgodbo in zgodbo svoje družine sem napisal, ker me je v to silila potreba, da na verodostojnejši način pripovedujem o naših doživetjih. V ta namen sem se postavil v vlogo otroka, kakršen sem nekoč bil, a tudi otroka, ki kljub pretečenemu času še danes čuti nujno, da izrazi boleče doživetje vojnega in povojnega obdobja."
In kdo je bolj iskren pripovedovalec kot prav otrok? Otrok na Morganovi črti se je rodil v času vojne, njegove prve spomine na toplino doma na Škofijah dopolnjujejo prizori z vojaki v različnih uniformah, obiski sorodnikov in skrivnostno šepetanje odraslih. Po vojni je sramežljivi deček še bolj zmeden, po domači vasi ne more več prosto hoditi, enkrat hodi v šolo v coni A, drugič v coni B, enkrat se govori italijansko, drugič slovensko. Zato je velikokrat in dolgo molčal, a na stara leta je začutil, da mora spregovoriti o svoji izkušnji in izkušnji svojih staršev, da bi lažje razumel.
"Avtorjeva zgodba je ena tistih, ki bo lahko drugim podobnim doživetjem dala glas, ki je bil doslej v tišini, mnogim ljudem pa dala misliti. Njegova zgodba, poleg mnogih drugih, priča o tem, da se za preprosto črno-belo sliko, ki nam jo pogosto ponuja politika, skrivajo komplekse tragične zgodbe posameznikov, ki jih je vrtinec težkih zgodovoinskih sprememb pognal iz svojega rodnega kraja. Izgubili so svoj jezik, svojo identiteto ali, kot je zapisal eden izmed njih, "izgubili so barve, vonjve, zvoke, vsakdanje ritme življenja v Istri"," je v spremni besedi zapisala Katja Hrobat Virloget.
Pripoved Siliva Pecchiarija Pečariča je dragocena, ker ne gradi le mostu med preteklostjo in sedanjostjo, temveč tudi med "nami" in "vami". "Zavedam se, da je trpljenje tistih, ki so te kraje zapustili, podobno trpljenju tistih, ki so jih kasneje zasedli. Zato se sprašujem, ali je smiselno govoriti o zmagovalcih in poražencih? Za vse velja enako: oboji smo veliko izgubili."
Knjiga spominov je leta 2020 že izšla v italijanščini z naslovom Fuori dai confini.
