V sinjo brezkončnost

Raziskovanja in dejanja bratov Rusjan so zaradi podrobno opisanih pobud, prireditev in objavljenih člankov trdno zasidrana v zavesti Goričanov treh narodnosti - slovenske, italijanske in furlanske.
Gre sicer za različne stopnje ozaveščanja in sprejemanja, a prav gotovo ni sedanje poznavanje celotnega dogajanja v letih 1908 - 1910 primerljivo s tistim, ki je bilo pristno, pravzaprav odsotno, še pred dvema desetletjema in seveda prej v povojnem času, da o obdobju med dvema svetovnima vojnama niti ne razpravljamo.

Iz knjige:

»Četrtek, 25. 11. 1909, je bil hladen, vendar lep in sončen dan brez vetra. Bilo je pred poldne. Na malih Rojcah, večji travnati poljani med Gorico in Štandrežem (približno tam, kjer sta danes goriški atletski in nogometni stadion), je zarohnel letalski motor. Najprej ne preveč prepričljivo, saj je motor nekoliko pokašljeval, po nekaj minutah pa je kašelj ponehal in naprava je začela veselo prepevati. Kot vsak dan v minulih dneh je pilot sedel na svoj sedež in krhko letalo se je začelo pomikati in majati na svojih kolesih hitreje in hitreje. 

V minulih dneh je to večkrat počel, da bi se privadil vožnji po tleh in se naučil obvladovati letalo. Vsakemu takemu dirjanju po zemlji so sledila manjša popravila na letalni napravi lastne izdelave. Nekajkrat mu je tudi uspelo odlepiti se od tal. Vendar je šlo bolj za skoke kot pa za prave polete. Škodoželjneži in taki, ki vedno vse vedo, so se mu porogljivo smejali in se norčevali iz njegovega letala. Pravili so, da skače kot kobilica. Edvard pa je čutil, da bo danes zanj napočil veliki dan in da bo njegov trud in trud brata Jožeta kronan z uspehom. 

Po daljšem zaletu se je letalo dvignilo in skok se je spremenil v pravi polet. Edvard je s svojo EDO 1 preletel v višini 2 metrov kakih 60 metrov daleč. Let je bil povsem stabilen in letalo je med kratkim poletom ubogalo ukaze svojega graditelja in pilota. Ta let lahko štejemo za začetek Rusjanove letalske poti, obenem pa je bil to tudi prvi polet kakega Slovenca z motornim letalom lastne izdelave. Glas o sicer skromnem uspehu se je hitro razširil po mestu. Edvard in Jože Rusjan sta bila nad doseženim uspehom navdušena in njuno zaupanje do letala je zraslo.«

Knjiga je naprodaj v slovenskih knjigarnah, v Tržaškem knjižnem središču in goriški Katoliški knjigarni ter na www.buca.si.

Medijske objave

• Z letečimi klopotci v sinjo brezkončnost (Primorski dnevnik, 28. 12. 2011)
• Rusjani po Rusjanih, Klavdija Figelj (Primorske novice, 30. 12. 2012)

Ostale knjige Vilija Prinčiča

Sternthal: zadnja postaja – 1918–1922: Trnova pota goriških beguncev (2020)

V Brucku taborišču 1915–1918 (2015)